Ko proizvajalci testirajo lasersko označevanje na plastičnih delih, se pogosto pojavi eno vprašanje:
"Zakaj je vzorec videti dobro, vendar se rezultat označevanja med proizvodnjo spremeni?"
Ta situacija je pogostejša, kot pričakujejo številne tovarne.
Plastični del lahko povzroči jasno oznako med prvim preizkusom, druga serija iz podobnega materiala pa kaže šibkejši kontrast ali manj ostre znake.
V večini primerov težava ni samo laserski stroj.
Plastični materiali so bolj zapleteni, kot se zdi.
Izdelek, opisan kot "plastično ohišje", lahko vsebuje različne dodatke, pigmente, polnila ali površinske obdelave. Ti dejavniki vplivajo na to, kako material absorbira lasersko energijo in kako se površina spreminja med označevanjem.
Zato nastavitev parametra, ki dobro deluje za eno plastično komponento, morda ne velja neposredno za drug izdelek.
Med dejansko proizvodnjo inženirji običajno preverijo več podrobnosti, preden prilagodijo stroj.
Prvi je sam material.
Na primer, nekateri temni plastični deli so zasnovani z dodatki,-občutljivimi za laser. Po laserski obdelavi površina spremeni barvo in ustvari kontrast. Druga plastika lahko reagira drugače zaradi svoje sestave.
Drugi dejavnik je stanje površine.
Teksturirana plastična površina, gladka oblikovana površina in premazana površina lahko zahtevajo različne pristope označevanja. Tudi majhne razlike lahko vplivajo na videz majhnega besedila ali podrobne grafike.
Položaj fokusa je drugo vprašanje, ki se pogosto podcenjuje.
Če laserska točka ni natančno nameščena na površini izdelka, lahko oznaka izgubi definicijo roba. To težavo postane lažje opaziti, ko morajo proizvajalci označiti majhne znake, črtne kode ali kode QR.
Pri ročni proizvodnji se to lahko zgodi, ko so deli nameščeni nekoliko drugače od enega cikla do drugega.
Zato nekateri proizvajalci ne posvečajo pozornosti le laserskim parametrom, temveč tudi vpenjalom in pozicioniranju izdelkov.
Druga pogosta napaka je uporaba istih nastavitev za vse plastične izdelke.
Tovarna ima lahko več plastičnih komponent, vendar zahteve za označevanje niso vedno enake. En izdelek morda potrebuje logotip z močnim kontrastom, drugi pa berljivo kodo, ki ne vpliva na videz površine.
Namen označevanja pogosto določa, kako naj se postopek prilagodi.
Nekateri proizvajalci zaradi manjšega toplotnega vpliva za natančne podrobnosti na toplo{0}}občutljivi plastiki upoštevajo UV-lasersko označevanje. Za druge plastične materiale, ki vsebujejo ustrezne dodatke, lahko lasersko označevanje z vlakni prav tako zagotovi dobre rezultate.
Pomembna točka ni izbira najmočnejšega laserja.
Gre za iskanje postopka, ki ustreza materialu.
Zato je testiranje vzorcev postalo pomemben korak, preden mnogi proizvajalci kupijo opremo za lasersko označevanje.
Realni proizvodni del lahko prikazuje informacije, ki jih ime materiala ne more zagotoviti.
Dobavitelj lahko preveri dejanski kontrast, hitrost označevanja, stanje površine in ali rezultat ostane stabilen po večkratnem testiranju.
Za proizvajalce plastike namen testiranja ni le ustvariti en-dober vzorec. Pravo vprašanje je, ali je mogoče ohraniti enak rezultat tudi po tem, ko na tisoče izdelkov vstopi v proizvodnjo.
V dnevni komunikaciji o opremi HBS pogosto priporoča testiranje dejanskih delov strank, preden potrdi končno konfiguracijo. Primerna rešitev za označevanje je odvisna od materiala, proizvodne metode in zahtev glede kakovosti skupaj.
Prozorna plastična laserska oznaka je običajno rezultat več dejavnikov, ki delujejo skupaj: pravega laserskega vira, ustreznih parametrov, stabilnega položaja in postopka, ki ustreza izdelku.
